FRANCE WEBER: BIOGRAFIJA

Tanja PIHLAR

France WEBER1 je bil prvi univerzitetni profesor filozofije na novoustanovljeni ljubljanski univerzi ter velja za največjega slovenskega filozofa v 20. stoletju in začetnika moderne slovenske filozofije. Rodil se je 20. septembra 1890 na Spodnjem Grisu, v delu Radgone, ki je po mirovni pogodbi v Saint-Germainu leta 1919 pripadel (stari) Jugoslaviji in se danes imenuje Gornja Radgona. France Weber je bil je najstarejši od petih otrok, sledile so mu še štiri sestre. Njegov oče Jožef je bil doma iz Struževa pri Kranju. V Radgoni, kjer je služil vojaški rok, se je oženil in se ustalil. Po poklicu je bil izučen krojač in z ženo Frančiško (roj. Trofenik), ki je bila doma iz Male Nedelje pri Ljutomeru, sta nadaljevala obrt in si pridobila manjše premoženje.2 France Weber je osnovno šolo obiskoval v Gornji Radgoni, nato se je vpisal v klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je najprej obiskoval štiri razrede slovenske nižje gimnazije, nato pa še tri razrede nemške višje gimnazije. Za filozofijo se je začel zanimati že v gimnazijskih letih in je sprva nenačrtno prebiral različna filozofska dela. Posebno močan vtis so nanj naredili Descartesovi Principi filozofije, ki so po njegovih besedah „naredili iz mene drugega človeka in me šele zares filozofsko disciplinirali“.3 Po uspešno opravljeni maturi se je leta 1910 vpisal na mariborsko bogoslovje, kjer se je med drugim seznanil s srednjeveško filozofijo. Njegov tedanji profesor filozofije Franc Kovačič (1867–1939) ga je opozoril na predmetnostno teorijo avstrijskega filozofa Alexiusa Meinonga (1853–1920), začetnika tako imenovane „Graške šole“, s katerim si je Weber začel dopisovati. Njegova filozofija ga je zelo pritegnila in je bila odločilnega pomena za njegov nadaljnji filozofski razvoj. Meinong mu je svetoval, da naj čim prej zapusti bogoslovje in pride v Gradec. Weber se je odzval njegovemu vabilu in se ob pomoči svojih dobrotnikov preselil v Gradec, kjer je v poletnem semestru leta 1912 na tamkajšnji univerzi vpisal filozofijo in klasično filologijo. Med njegovimi tedanjimi profesorji filozofije so bili – poleg Alexiusa Meinonga – pedagog Eduard Martinak, filozof Hugo Spitzer ter Meinongovi učenci Ernst Mally, Vittorio Benussi in Stephan Witasek. Kot študent se je redno udeleževal diskusij v filozofskem seminarju in je bil nekaj časa vodja seminarja pri Meinongu. Priložnostno je sodeloval tudi kot Benussijev demonstrator pri eksperimentih v psihološkem laboratoriju.4 Meinong je že zgodaj odkril njegovo nadarjenost za filozofijo. Na njegovo spodbudo je Weber vsak semester pisal obsežne seminarske naloge, ki so bile honorirane iz proračuna Filozofskega inštituta. Kot nadarjeni študent je tudi redno prejemal državne štipendije. O svojem graškem obdobju je Weber pozneje zapisal: „To je bil obenem najsrečnejši čas v mojem življenju, ki je obsegal tudi moje sodelovanje pri celotni filozofski zgradbi, ki jo je Meinong postavil še pred svojo smrtjo”.5 Dejavno je sodeloval pri razvoju in izgradnji predmetnostne teorije; ukvarjal se je predvsem z vrednostno teorijo in njenimi psihološkimi predpostavkami. Njegovo raziskovanje je bilo namenjeno stremljenju in njegovemu predmetu najstvu, o čemer je napisal sestavek z naslovom Die Natur des Gegenstandes Sollen und dessen Beziehung zum Wert ist zu untersuchen und das Ergebnis womöglich den Grundproblemen der Ethik nutzbar zu machen [Treba je raziskati naravo predmeta najstvo in njegov odnos do vrednote in rezultat nemara uporabiti pri temeljnih problemih etike], ki je bil leta 1916 nagrajen z Wartingerjevo nagrado v višini 500 kron. Na to delo, ki ga je pozneje predložil kot del svoje doktorske disertacije, se je opiral Meinong v svoji knjigi Über emotionale Präsentation [O emocionalnem predočevanju] (1917).

Webrov študij na univerzi je prekinil izbruh prve svetovne vojne. Najprej je bil kot študent razporejen v sanitetno službo v Kindbergu na Zgornjem Štajerskem, kjer je ravno takrat izbruhnila epidemija tifusa. Junija 1915 se je javil v vojsko kot enoletni prostovoljec in bil dodeljen 47. mariborskemu pehotnemu polku. Od julija do septembra istega leta je nato obiskoval oficirsko šolo v Žalcu, toda zaradi močne kratkovidnosti je bil spoznan za nesposobnega za vojaško službo in je do septembra 1918 služboval kot pisarniška moč pri vojni cenzuri za slovanske jezike v avstrijskem Feldkirchu (Vorarlberg). Weber je v vojski je dosegel čin narednika, za svoje zasluge pa je bil že leta 1915 odlikovan s srebrnim odličjem Rdečega križa. Med opravljanjem vojaške službe v Vorarlbergu je Weber spoznal svojo bodočo ženo Emilijo Innfeld (roj. 1897), hčer uradnika na državni železnici, s katero se je poročil maja 1917. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, od katerih sta dva umrla že v otroških letih. Kljub zunanjim okoliščinam, ki so bile neugodne za  študij, je Weber nadaljeval z delom in je svojemu učitelju Meinongu redno pošiljal v Gradec obsežne seminarske naloge. 10. februarja 1917 je  z oceno „summa cum laude“ opravil glavni rigoroz iz filozofije, 17. februarja pa je bil promoviran za doktorja filozofije. Njegova doktorska disertacija, ki je po Meinongovih besedah “ugodno vplivala na nadaljnji razvoj vrednostno teoretično-etiškega raziskovanja” (iz ocene disertacije),6 je dolgo časa veljala za izgubljeno. „Odkrili“ so jo pred kratkim in jo leta 2004 izdali v Gradcu.

Ko je bila po razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1919 ustanovljena v Ljubljani prva slovenska univerza, se je Webru ponudila možnost za mesto  profesorja filozofije. Meinong, ki je njegovo odločitev, da se bo zanj potegoval, podprl in se zavzel za njegovo habilitacijo, mu je ob tej priložnosti dejal: „Imate prav, sedaj, ko sta naroda tudi ozemeljsko ločena, sodite k vašim“.7 Za to mesto se je potegoval tudi psiholog Mihajlo Rostohar (1878–1966), ki je tudi sam nekaj časa študiral na graški univerzi; toda z Meinongovo podporo – zanj je napisal zelo ugodno habilitacijsko mnenje in mu nedvomno dal prednost pred njegovim tekmecem – je dobil mesto Weber. Meinong je bil Webru že od vsega začetka po očetovsko naklonjen, o čemer pričajo naslednje Webrove besede: „Meinongu sem bil v resnici tudi osebno zelo blizu in tudi on mi je bil že od vsega začetka resnično očetovsko naklonjen in je to ostal do smrti, ko sem bil že v tujini zaposlen kot docent“.8

Po prihodu v Ljubljano se je Weber sprva zaposlil na prvi državni gimnaziji, kjer je kot namestni učitelj poučeval nemščino do oktobra 1920. Aprila 1920 je bil izvoljen za  privatnega docenta na Filozofski fakulteti v Zagrebu in je dobil venia docendi za teoretično filozofijo; habilitiral se je pri profesorju Albertu Bazali (1877–1947) z delom, ki ga je pozneje v spremenjeni obliki izdal v knjigi z naslovom Sistem filozofije (1921). Njegovo preizkusno habilitacijsko predavanje je imelo naslov Dobro in zlo. Oktobra še istega leta je bil nato imenovan za docenta na ljubljanski univerzi, leta 1923 za izrednega profesorja in leta 1929 za rednega.

 V poletnem semestru 1920 je Weber začel predavati v filozofskem seminarju, ki je bil sprva združen s pedagoškim. Začetek je bil težaven, novo nastali seminar se je spopadal s številnimi težavami, ena od največjih je bilo pomanjkanje študijske in strokovne literature. Leta 1921, nekaj mesecev po Meinongovi smrti, je bila od njegove vdove Doris Meinong za simbolično ceno odkupljena njegova bogata privatna knjižnica, ki je več desetletij predstavljala jedro seminarske knjižnice.9 Weber je v svojih predavanjih obravnaval zgodovino filozofije (predvsem starogrško in srednjeveško filozofijo), dalje spoznavno teorijo, psihologijo, etiko in estetiko, pri čemer je sledil svojim raziskovanjem na področju predmetnostne teorije.10 Predaval je tudi o zgodovini slovenske in jugoslovanske filozofije (med drugim o Jožefu Misleju). Filozofski seminar je bil namenjen obravnavi klasičnih filozofskih del; Weber je med drugim obravnaval Aristotela, Descartesa, Berkeleyja, Leibniza, Huma, Kanta in avstrijske filozofe Bolzana, Brentana in Mallyja.11 Njegova predavanja so bila med študenti zelo priljubljena in so pritegnila slušatelje različnih študijskih smeri. Rudolf Trofenik je o svojem učitelju zapisal: „Franz Weber je bil in je nenavadno dinamična osebnost, ki izžareva neverjetno vitalnost, trdnost in energijo. […]  Nikoli ni uporabljal pripravljenega rokopisa niti zabeležk, ampak je govoril prosto in kljub temu skoraj tako, kot da bi predavanje že bilo pripravljeno za tisk. […] Slušatelji, ki ga niso pobliže poznali ali pa so le občasno prišli na njegova predavanja, so bili resno prepričani, da je Weber svoje cikluse predavanj vnaprej skrbno pismeno pripravljal in se jih potem učil na pamet. Toda to je izključeno; tudi najbolj zapleteni miselni tok je bil zmožen izraziti na strogo logičen način, ne da bi se opiral na pismeno predlogo. Ker je nove misli pogosto dobival med predavanjem, so lahko njegovi slušatelji fascinirano opazovali, kako so se tako rekoč pred njihovimi očmi in ušesi rojevale ideje, ki so imele velik znanstveni pomen. Temu se je pridružil njegov prekipevajoč temperament in Weber je svoja izvajanja običajno podkrepil z živahnimi kretnjami. Ni ostajal za pultom (ki ga že tako ali tako ni uporabljal), ampak se je sprehodil po celotnem odru ali pa se je na široko naslonil na kako mizo ali klop, da bi svoje besede primerno poudaril.“12 Weber je imel veliko število študentov in doktorandov – v letih od 1923 do 1945 je bil mentor pri 23 doktoratih.13 Vendar pa ti njegove filozofije večinoma niso nadaljevali, ampak so se posvetili drugim filozofskim smerem oziroma so se preusmerili na druga znanstvena področja. Med njegovimi učenci naj omenimo zgodaj umrlega filozofa in alpinista Klementa JUGA (1898–1924), ordinarijko za zgodovino filozofije Almo SODNIK (1896–1965), filozofa in prevajalca Mirka HRIBARJA (1902–1999), ordinarija za pedagogiko Stanka GOGALO (1901–1987), pravnika in založnika Rudolfa TROFENIKA (1911–1991), filozofa Ceneta LOGARJA (1913–1995), teologa,  univerzitetnega profesorja psihologije in filozofije Antona TRSTENJAKA (1906–1996), pisatelja Vladimirja BARTOLA (1903–1967), filozofa, pedagoga in psihologa Leona ŽLEBNIKA (1918–2004) ter teologa in filozofa Ludvika BARTLJA (roj. 1913).

Webrova predavateljska dejavnost je bila zelo obsežna; imel je številna javna strokovna predavanja na različnih koncih Slovenije – v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Mariboru, Ljutomeru in na Primorskem. Leta 1925 je imel na povabilo tržaškega prosvetnega društva nekaj predavanj v Trstu in njegovi okolici, pri čemer je prišlo do incidenta, ki so ga povzročili tržaški fašisti. Ti so v njegovih predavanjih videli „manifestacijo slovenske manjšine v Trstu“14 in so odločno nasprotovali, da bi v Trstu profesor jugoslovanske univerze predaval v slovenskem jeziku. Njegovo predavanje v okolici Trsta je  krajevna oblast prepovedala in tržaška policija je Webra za krajši čas zaprla. Konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je imel Weber na ljubljanskem radiu več predavanj, med drugim ciklus predavanj o filozofiji osebnosti, ki je leta 1930 izšel v knjižni obliki z naslovom Filozofija. Poleti 1930 je Weber hudo zbolel za grižo in je komajda ušel smrti – konec avgusta istega leta je za to boleznijo umrl njegov najstarejši sin Dušan.

 Weber se je udeležil mednarodnih filozofskih kongresov v Pragi, Rimu in Parizu. Na ljubljanski univerzi je opravljal tudi številne funkcije: v študijskem letu 1931/32 je bil izvoljen za dekana Filozofske fakultete in v naslednjem letu za njenega prodekana, bil je tudi član Stalne izpitne komisije za srednješolske profesorske izpite v Ljubljani. Poleg tega je bil član Znanstvenega društva za humanistične vede in v letih od 1940 do 1945 dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je tudi ustanovitelj Slovenskega filozofskega društva in njegov prvi predsednik. Leta 1938 je bil odlikovan z redom sv. Save.15

Weber je med drugo svetovno vojno in v času okupacije na univerzi predaval občo psihologijo, spoznavno teorijo in etiko. Filozofski seminar je bil namenjen obravnavi sodobnih filozofov – v študijskem letu 1940/41 je obravnaval Nicolaia Hartmanna in v študijskem letu 1941/42 Martina Heideggerja. Prav tako je imel zunaj univerze nekaj strokovnih predavanj, med drugim predavanje v okviru nemške Akademije v Ljubljani, cikel predavanj o kriminalistični psihologiji za kriminaliste ter predavanja o vojni psihologiji. Leta 1945 je bil imenovan za propagandnega poverjenika ljubljanske univerze, vendar pa te funkcije skorajda ni opravljal. V tem obdobju je doživel tudi hud življenjski udarec: maja 1943 sta umrli njegova žena in mlajša hči Polona. Decembra 1944 se je vnovič poročil z Marijo Šlibar (roj. 1899), ki ga je preživela za celo desetletje.

Po osvoboditvi je Weber „po nasvetu“ predlagal svoj začasen izstop iz Akademije in zaprosil za predčasno upokojitev na Univerzi, saj mu je pretilo, da ga bo plenum  matičnega odbora OF predal sodišču narodne časti. 15. junija 1945 je bil aretiran in je v preiskovalnem zaporu prebil dva meseca. Iz zapora je bil izpuščen 18. avgusta 1945 na podlagi ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi. Konec avgusta (dekret z veljavnostjo 1. septembra 1945) je bil nato predčasno upokojen – star je bil komaj 55 let – in dodeljena mu je bila skromna pokojnina. Webru je nova oblast očitala sodelovanje z okupatorjem. V novi družbeni ureditvi za njegovo filozofijo na univerzi ni bilo več prostora. S tem je bila njegova univerzitetna kariera končana in prisilno je bil izključen iz javnega življenja. Po upokojitvi je bil nekaj časa kot lektor in korektor honorarno zaposlen pri katoliškem časopisu Družina, v katerem je tudi anonimno objavljal krajše prispevke. Leta 1954 je imel na povabilo avstrijskega filozofskega društva na univerzi v Gradcu tri predavanja – Empfindungsgrundlagen der Gegenstandstheorie [Čutni temelji predmetnostne teorije], Gefühl und Wert [Čustvo in vrednota] ter Mensch und Geschichte [Človek in zgodovina]. 14. decembra 1970 ga je graška univerza ob petdesetletnici promocije odlikovala z zlatim doktoratom. Umrl je 3. maja 1975 za rakom v Ljubljani.

Webrovo najbolj plodno obdobje je bilo v času njegovega delovanja na ljubljanski univerzi, ko je objavil vseh svojih 14 knjižnih del ter veliko število razprav in člankov (njegov knjižni prvenec je izšel leta 1921, po njegovem prihodu na ljubljansko univerzo, kar je bilo pogojeno z vojnimi okoliščinami; po svoji prisilni upokojitvi skorajda ni objavljal.) V njegovem filozofskem razvoju običajno razlikujemo tri obdobja:16 predmetnostnoteoretično (v letih od 1921  do 1925), v katerem se je ukvarjal z raziskovanjem in nadaljnjim razvojem Meinongove predmetnostne teorije; v središču njegovega zanimanja je bilo predočevalno razmerje med doživljanjem in njegovimi predmeti. V drugem obdobju (od leta 1927 dalje), ki je bilo posvečeno raziskovanju odnosa med doživljanjem in subjektom doživljanja, je Weber razvijal svojo filozofijo osebnosti. V zadnjem „realističnem“ obdobju (do leta 1939) je obravnaval predvsem „vprašanje stvarnosti“, ki je vodilo k realistični ontologiji. Weber se je v svojem znanstvenem razvoju vse bolj oddaljeval od predmetnostne teorije in se razvil v samostojnega misleca. V svojih delih je obravnaval tudi filozofsko-religiozno in socialnodružbeno tematiko. Za njegovo pisanje je značilno, da je „pisal ,iz sebe‘“ (Trstenjak) in da drugih mislecev skorajda ni navajal.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti je Webra leta 1996 posmrtno rehabilitirala. Danes je splošno priznan njegov pomemben prispevek k razvoju laične in akademske filozofije v Sloveniji.17

Letzte Bearbeitung: Dezember 2006
Zurück zum Beginn

Zurück zur Kurzbiographie